Mesečevo otočje

To so Komori oziroma uradno Zvezna islamska republika Komorski otoki, nekoč poetično imenovani tudi Mesečevo otočje. Na njih res ne boste našli velikih palač, bogato okrašenih mošej ali prestižnih trgovin, kar pa ne pomeni, da otoki niso vredni obiska, raziskovanja in odkrivanja posebnosti njihove naravne in kulturne dediščine. 

V geografskem smislu otočje sestavljajo štirje otoki, politično (in realno) gledano pa trije. Otoki Njazidja, imenovan tudi Grande Comore, Nzwani ali Anjouan ter Mwali oziroma Moheli so se leta 1975 osamosvojili izpod francoske oblasti in tvorijo svojo državo Komori. Četrti otok Mahore s francoskim imenom Mayotte pa je, v vseh pogledih sicer iz iste otoške »družine«, še vedno pod upravo Francije, ki ga obravnava  kot svoj teritorij. Vzrok tej zmedi je preprost. Ko so na drugih treh otokih glasovali za neodvisnost, je bila večina prebivalcev otoka Mayotte še vedno naklonjena nadaljevanju francoske vladavine. Komorska vlada sicer tega ne priznava in ga šteje kot del svoje države, kar ponazarja tudi komorska zastava. Ta je zelene barve, na njej pa so poleg polmeseca upodobljene še štiri zvezdice, simbol otokov, vključno z Mayotte. Francija se seveda požvižga na njihovo mnenje.

Politična zgodovina Komorov se kaj dosti ne razlikuje od številnih drugih držav, ki so se osvobodile kolonialne oblasti po 2. svetovni vojni. Ima pa eno posebnost. V Guinnesovi knjigi rekordov sicer tega nisem prebral, vendar se ta država neslavno »ponaša« z največjim številom državnih udarov ali poskusov državnega udara na prebivalca. Od osamosvojitve leta 1975 se jih je zvrstilo več kot dvajset, prvi že manj kot mesec dni po razglasitvi neodvisnosti. Nekateri so bili bolj blagi, le z nekaj streli, drugi precej krvavi. Celo kak na novo ustoličeni predsednik je bil ob glavo. Pogosto so v državnih udarih sodelovali tuji, najeti vojaški plačanci, ki jih je podpirala kakšna »skrivnostna« država s svojimi interesi. Po vseh mini državljanskih vojnah so se leta 2002 trije otoki končno dogovorili, da bodo imeli bolj ohlapno avtonomijo, s predsednikom države in vlado na čelu, vendar bo vsak otok imel tudi svojega predsednika. Nekam nenavadna ureditev, vendar je na Komore prinesla vsaj relativni mir.
 

Vulkanski nastanek

Domačini Komorov svojo državo imenujejo Masiwa, kar pomeni na kratko »otoki«, ime Komori pa naj bi izviralo iz besede qumr, arabskega imena za Mesec. Otoki so vulkanskega nastanka, kar lahko zelo hitro opaziš že pred pristankom letala na največjem otoku Grande Comore. Od daleč je namreč zelo dobro viden vulkan Kartala, ki se dviga visoko nad tropsko džunglo in s svojimi 2361 metri dominira nad celotnim otočjem. Hkrati je to najvišja točka države. 

V pomanjkanju presežnikov na Komorskem otočju se vulkan vendarle ponaša s svetovno posebnostjo. Njegov krater ima premer kar tri krat štiri kilometre in je največji aktivni vulkanski krater na svetu. Kartala še vedno povzroča potrese po otočju in tudi močne izbruhe vsakih nekaj desetletij. Eden močnejših izbruhov je bil leta 1977. Dostop do kraterja je sicer dovoljen (razen med izbruhi), vendar je pot do vrha težavna, zapletena in brez najetega vodnika skoraj nemogoča. Kdor pa pri prihodu na Komore zamudi pogled na vulkan, mu dokaze o njegovi aktivnosti takoj predstavijo strma pobočja strjene lave iz številnih nekdanjih izbruhov, ki se s hribov spuščajo naravnost v ocean. 

O naseljevanju prebivalcev na otočju govorijo številne zgodbe. Legenda pripoveduje o perzijskem kralju Husainu ibn Aliju, ki je pred devetsto leti na Mesečevih otokih ustanovil naselje. Druga omenja sedem bratov Širazi, ki so v petnajstem stoletju izpluli s sedmimi ladjami, pristali na obali severozahodnega Madagaskarja ter nato na otokih Njazidji in Nzwani ustanovili kolonijo. 
 

Mitološki kralj Salomon

Zelo lepa je tudi antična pripovedka o kralju Salomonu, ki celo nekoliko spominja na Gospodarja prstanov. Mitološki kralj Salomon je imel oblast nad džini, kot v islamski religiji imenujejo nevidne duhove, ustvarjene iz brezdimnega plamena. Džini lahko opravljajo zelo težka dela, zato jih je kralj zaprl v svoje rudnike, kjer so kopali rudo. Nekega dne je džinu naročil, naj mu prinese dragoceni prstan, da ga bo poklonil kraljici iz Sabe. Nerodni džin ga je na poti izpustil, prstan pa je padel na zemljo in ustvaril velik ognjen obroč. Tako je nastal vulkan Kartala, ki je pozneje rodil druge otoke. 

Znanstvena dognanja bolj realno usmerjajo pozornost na manjše skupine malajskih ljudstev, ki so pred kakimi 1500 leti priplule na ta otočja. Kmalu so jim sledili arabski in perzijski trgovci, za njimi pa so s celine prišli v večjem številu Afričani, ki so govorili bantu jezike. Otoki so v 16. stoletju zaradi svoje strateške lege postali pomembno trgovsko središče. Vladavino so si delili številni arabski sultani, ki so se pogosto tudi bojevali med seboj. V 19. stoletju so v njihovih sporih posredovali Francozi, evropske kolonialne sile pa so jim leta 1886 priznale oblast nad otoki. Francija jih je pozneje štela kar za svoje čezmorsko ozemlje.

Velik preplet različnih ljudstev, kultur, jezikov in religij je verjetno tista najbolj zanimiva plat odkrivanja in spoznavanja Komorov. Skozi stoletja se je ustvarila zelo posebna kombinacija, ki je dala tem otokom svojstveno podobo. Kaže se v oblačilih, kulinariki, obredih, praznovanjih in v številnih drugih oblikah življenja domačinov. Verjetno vsak obiskovalec to najprej zasliši v govorici prebivalcev.  Večina Komorčanov govori neko domačo obliko svahilija, arabsko skoraj vsi razumejo zaradi islamske vere (približno 90 odstotkov je sunitov), francoščina pa je jezik, ki je tudi vsem domač in je bolj v uporabi v administrativnih in političnih zadevah. Vsi trije jeziki so uradni in domačini jih včasih, ko poslušaš kak pogovor, zelo vešče mešajo med seboj.
 

Prestolnica Moroni

Najbolj naseljeno območje otokov je prestolnica Moroni, ki leži na največjem otoku Grande Comore. V njej živi nekaj več kot 60.000 ljudi, kar je dobra desetina prebivalcev te dežele. Tu najdemo tudi večino sodobnih trgovskih in proizvodnih obratov v državi, vendar jih je le za vzorec. Komori so ena najrevnejših držav na svetu, kjer kar dve tretjini ljudi živi pod pragom revščine. 

Več kot 80 odstotkov Komorčanov dela v kmetijstvu, ki pa se spopada s precejšnjimi problemi pomanjkanja obdelovalnih površin. Nekoč je bil pomemben pridelek ylang ylang, danes so ostali kot glavni pridelki le les, vanilja, kavna zrna, nageljnove žbice in kokos. Samooskrbno kmetijstvo domačinom sicer daje tudi  kasavo, sladki krompir, banane in gorski riž, vendar večino hrane kljub temu uvažajo. Ljudje si pomagajo tudi z nabiranjem sadja in ribolovom. 

Tudi turisti so, kljub lepim peščenim plažam in prijetnemu podnebju, le redke lastovke – sem zaidejo skorajda bolj »po pomoti«. Saj tudi nimajo kje bivati, ker ni hotelov, tistih nekaj, ki še delujejo, pa je dokaj razpadajočih in glede na svojo ponudbo nenavadno dragih. Najpomembnejši vir preživetja domačinov so tako denarna nakazila približno 160.000 zdomcev. 

Stopnja rodnosti in smrtnosti je na Komorih visoka in čeprav je smrtnost dojenčkov velik problem, je stopnja rasti prebivalstva približno dvakrat večja od svetovnega povprečja. Skoraj polovica prebivalstva je mlajša od 15 let.
 

Francozi omejili gospodarsko moč žensk

Zanimiva je ureditev komorske družbe, ki precej izstopa iz socialne sestave večine držav črne celine. Največ domače ekonomije in finančne moči je še v 19. stoletju temeljilo na ženskah. Takoj ko se je v družini rodila deklica, ji je oče začel graditi poročno hišo, kamor sta se po poroki preselila z možem. K hiši je običajno spadala tudi večja ali manjša njiva. Sčasoma so ženske tudi dedovale družinsko premoženje, lastnino pa so pozneje prenašale na svoje potomce. Zato so imele vedno precejšnjo stopnjo materialne avtonomije, s tem pa tudi družbeni pomen in vpliv. S prihodom Francozov in pojavom bank so nazadnjaški bančni uradniki začeli dajati posojila v glavnem samo moškim, kar je precej omejilo gospodarsko moč žensk.

Tako kot večina kulturne dediščine je tudi hrana rezultat mešanja raznih zgodovinskih in geografskih dejavnikov, ki so krojili usodo na teh otokih.  Komorčani večinoma jedo domači in uvoženi riž, ki mu primešajo ribjo ali mesno omako. Pogosto so na njihovih krožnikih tudi kasava (ocvrta, kuhana ali na žaru), pečene banane ter sladki in navadni krompir. Najbolj priljubljeno meso je piščančje in kozje, svinjino jim prepoveduje islam. V deželi izvrstnega sadja, kot so papaja, ananas, pasijonka, liči ali banane, jim za posladek po jedi res ni treba skrbeti.  

Povsod uporabljajo kar domače,  avtohtone začimbe,  nageljnove žbice, žafran, kardamom in cimet. Pijejo največkrat vodo in sladek čaj. Čeprav v Afriki evropske vrste kruha, razen morda prepečenca, niso pogost pojav, ga na Komorih kar precej pojedo. To je pač vpliv »francoske kuhinje« in v pekarnah ali pa na priložnostnih stojnicah dobiš vsak dan sveže pečene francoske bagete.
 

Kraljica parfumov

Otoško gospodarstvo je na Komorih več kot stoletje poganjala nenavadna, slikovita in dišeča rastlina ylang ylang. Če ne bi obstajala, bi bil svet prikrajšan za nekaj čudovitih vonjav, industrija parfumov pa za pomembno sestavino, ki jo uporabljajo mnoge kozmetične hiše od Guerlaina do Chanela. Rastlina uspeva pretežno v tropski Aziji, od Papue Nove Gvineje do Indije. Največ je gojijo na Komorih, sosednjem Madagaskarju, Polineziji, Melaneziji in Mikroneziji, najdemo jo tudi v nekaterih delih Avstralije. 

Njeno ime je filipinskega izvora in v tagaloškem jeziku tega otočja pomeni drevo v divjini, pogosto pa se ylang ylang, sicer napačno, vendar poetično prevaja kot »cvet cvetov«. S tem nazivom pa se kitijo samo cvetovi rastline, rastejo namreč na drevesu po imenu Cananga odorata, dišeča kananga. To je hitro rastoče drevo, saj lahko v idealnih podnebnih razmerah zraste več kot pet metrov na leto. Povprečno je visoko okoli 12 metrov, zlahka pa preseže višino 20 metrov.

Uporaba kanange je mnogostranska in nikakor ni namenjena samo industriji parfumov. Njeno deblo uporabljajo ljudstva na Tihem oceanu za izdelavo majhnih kanujev, pogosto pa tudi za pohištvo, kurjavo in pletenje vrvi iz lubja. Lubje na Tongi in Samoi uporabljajo tudi za zdravljenje želodca in včasih kot odvajalo, na Javi pa so zdrobljeni cvetovi ylang ylanga zdravilo proti malariji in astmi. V aromaterapiji cvetovi veljajo za pomirjevalo in so koristni pri zdravljenju depresije in tesnobe. Pomagajo pri zniževanju visokega krvnega tlaka, imajo jih celo za afrodiziak. Na Havajih so  ylang ylang nekoč dodajali tudi pomadi za lase, na številnih tihomorskih otokih pa jo še danes uporabljajo pri izdelavi cvetličnih vencev in drugih okraskov.

Kanango so na Komore iz Azije pripeljali Francozi in jo razmnožili tako, da je svoje čase količina pridelanih dišečih cvetov presegla 90 odstotkov svetovne pridelave. Ocenjujejo, da je v najboljših letih zrak nad otoki odišavljalo več kot 1,2 milijona dreves kanange. Večino pridelka so seveda izvozili v Francijo. 

Danes so to rastlino zasenčili sintetični nadomestki, plantaže, kjer je prej bogato uspevala, pa so postale siromašna zapuščina kolonialne dobe. Ker se je na Komorskem otočju kananga pojavila kot tujerodna vrsta in ker je bila namenjena pretežno francoskemu trgu, za domačine danes nima kake tradicionalne vrednosti. Njeno destilirano olje uporabljajo za masažo, z njim si mažejo kožo, cvetove pa uporabljajo kot okraske na porokah ali prireditvah. In seveda za prijeten vonj v hišah.

Cvetove ylang ylang začnejo nabirati, ko zrastejo do dolžine približno pet centimetrov in postanejo rumeni. Čeprav se v tropskih krajih to stalno dogaja, je deževno obdobje od novembra do aprila najprimernejše obdobje za nabiranje. Za en sam liter esence ylang ylanga je treba nabrati kar 45 kilogramov cvetov. Da ne bi izgubili bogatega vonja, cvetove takoj po obiranju destilirajo, običajno v bakrenem kotlu v 50 litrih vode. Sto kilogramov cvetja dušijo dve do tri ure. Ko voda zavre, se eterično olje kondenzira in skozi cevko kaplja v posodo. Tekočina se nato še dvakrat destilira, ustekleniči in označi, potem pa je pripravljena za izvoz tistim redkim kupcem, ki so še ostali. 
 

Živi fosil

Komori se ponašajo vsaj z dvema zanimivima živalskima vrstama. Ena od njih so komorske leteče lisice, ki seveda niso lisice, temveč vrsta velikih netopirjev. Razpon njihovih kril doseže kar meter in pol. Na teh otokih živijo tudi mongoški lemurji, ena redkih vrst lemurjev, ki je ne srečamo samo na Madagaskarju. Vendar po svoji posebnosti vse živalske vrste otokov prekaša nenavadno bitje iz oceanskih globin. Predstavljajte si, da greste na sprehod po gozdu, ko vam pot prekriža pravi pravcati živi dinozaver, ki že milijone let sploh ne bi smel več obstajati. 

Podobne občutke so najbrž imeli znanstveniki konec tridesetih let 20. stoletja, ko so naleteli na ribo koelakant (Coelacanth). Vse do leta 1938 so bili namreč prepričani, da je ta riba izumrla v pozni kredi pred več kot 66 milijoni let, njeni fosilizirani odtisi pa so pričali, da so te ribe obstajale že pred več kot 300 milijoni let. Prvič so ta »živi fosil« odkrili na vzhodni obali Južne Afrike, pozneje pa so ribo našli še v vodah Komorov, Mozambika, Tanzanije, Kenije, Madagaskarja in Indonezije.

Do danes so zabeležili kakih 300 primerkov, od tega približno tretjino blizu otočja Komori. V tej državi je riba postala pravi nacionalni simbol, saj so jo upodobili na mnogih poštnih znamkah, na bankovcu za 1000 komorskih frankov, postavili pa so ji celo nekaj kipov.

Zanimiva je zgodba o njenem odkritju. Marjorie Courtenay-Latimer je bila kuratorka muzeja v East Londonu v Južni Afriki. Za svoj muzej je navdušeno zbirala razne školjke, ribe, kamenje in podobne eksponate. Z lokalnimi ribiči je bila dogovorjena, da ji sporočijo, če v mrežah med svojim ulovom najdejo kaj nenavadnega. 22. decembra leta 1938 je res prejela klic, da je v ribiški mreži, med večinoma morskimi psi, tudi neka čudna riba. Odšla je v pristanišče in vsa osupla ostrmela, ko je videla nenavadno morsko bitje, sivkasto modre barve, dolgo približno meter in pol. 

S taksijem je ribo odpeljala v muzej in neuspešno poskušala v knjigah najti kakšno risbo, da bi jo lahko prepoznala. Marjorie je hotela ribo ohraniti, a muzej ni imel hladilnice. Zato jo je odpeljala v mrtvašnico, vendar ji tam niso hoteli pomagati.  Še enkrat se je nejevoljna podala na pot do krajevnega preparatorja, ki je ribo nagačil. Risbe ribe je nato poslala prijatelju, ihtiologu J. L. B. Smithu, ki je predaval na bližnji univerzi. Presenečeni profesor je prišel v muzej in v ribi takoj prepoznal koelakanta. V čast odkriteljici jo je poimenoval z znanstvenim imenom Latimeria chalumnae, najdba ribe pa je postala največje zoološko odkritje 20. stoletja. Naslednji primerek so odkrili šele štirinajst let pozneje ob obalah Komorov.

Primerek koelakanta, ki ga hranijo v Narodnem muzeju v Moroniju, je bil pravzaprav najmočnejša motivacija, da sem se potrudil obiskati to ustanovo. Muzej namreč bolj spominja na slabo urejeno skladišče pajkov, razpadajočih slik in zgodovinskih fotografij, ki so jih napol pojedli molji. Med skromno in dolgočasno muzejsko zbirko sem se sprehajal precej nezainteresirano. Potem pa je sledil pravi prazgodovinski vizualni šok! 

Ko sem vstopil v zadnjo sobo in zagledal ribo, nagačeno in shranjeno v prašni vitrini, mi od osuplosti odprtih ust kar nekaj časa ni uspelo zapreti. Skoraj dva metra dolg »živi fosil« ima izdatne, trde luske, čuden nazobčan rep in veliki očesi. Iz telesa je poganjalo nekaj, kar je bilo videti kot neposrečena kombinacija tac plazilcev in ribjih plavuti. Tudi na stežaj odprta usta so dajala vtis pravega arhaičnega mitološkega bitja. 

In vendar koelakant ni nikakršna starodavna pošast. Je le prebivalec morskih globin, ki je ohranil svojo obliko in podobo iz pradavnega časa, tako kot morski psi, krokodili, meduze ali ščurki. Le da ga prej nismo našli. Zaradi svoje podobe ga nekateri štejejo za »vmesni člen« med ribami in dvoživkami, vendar je z ribami pljučaricami, iz katerih naj bi se v začetku devona razvile dvoživke, imel le skupnega prednika. Ima pa značilnost nekaterih dvoživk in plazilcev, je namreč ovoviparna riba. To je poleg viviparnosti (živorodnosti) in oviparnosti (jajcerodnosti) vmesna stopnja, pri kateri se zarodek začne v jajcu, novo bitje pa se izvali še v materinem telesu. 

Koelakanti so nočne živali in čez dan počivajo na globinah od 100 do 500 metrov. Gibljejo se lahko tudi nekoliko globlje. Njihovo meso ima izrazito neprijeten okus, zato niso zanimive ribičem. Običajno jih »po nesreči« ulovijo med ribolovom z globokomorskimi vlečnimi mrežami. Zaradi precejšnje globine, kjer se zadržujejo, o načinu življenja teh rib še ne vemo kaj dosti.
 

Vse za dobro fotografijo

Vročina, vlaga, neurejen transport, komarji in neprestana aktivnost sčasoma postanejo radovednemu popotniku kar naporni. Zato sem si po dveh tednih potepanja po vlažnih tropskih gozdovih, strmih pobočjih in dolgih obalah privoščil nekajdnevni oddih (lenarjenje in branje) na severu največjega otoka Grande Comore. Na majhni peščeni plaži blizu morja sem najel majhen in poceni bungalov in se v senci bližnjih dreves stopil z visečo mrežo. 

Bilo je dopoldne, med oseko. Nenadoma sem zaslišal ženski smeh in čebljanje v mešanici svahilija, arabščine in francoščine. Kakih deset domačink, zavitih v barvita, pisana oblačila, je brodilo po nizki vodi nedaleč od obale. Za seboj so vlekle belo mrežo in vanjo občasno ulovile nekaj malih ribic. Hitro sem oblekel kratke kopalne hlače, pograbil fotoaparat, obul natikače, stekel do morja in zabredel v vodo. Segala mi je le do pasu, zato nisem bil posebej previden. 

Lomil sem korake in bil vse bližje ribičkam. V nekem trenutku pa sem nerodno stopil na kamen in spodneslo mi je tla pod nogami. Roko, v kateri sem držal fotoaparat, sem iztegnil v zrak in nekako mi je uspelo, da se ni potopil hkrati z menoj. Jaz pa sem s kolenom udaril v ostro koralo, da je prav pošteno zaskelelo. Pobral sem se na noge, preveril fotoaparat (ni se niti zmočil) in stopil proti ženskam. Pričakoval sem hudomušen smeh, ki sem ga, neroda, najbrž tudi zaslužil. 

A vrle domačinke se niso smejale, kar nekoliko osuplo so gledale nekam mimo mene. Ozrl sem se in za seboj opazil široko, rdečo sled, ki jo je puščala moja krvaveča rana. Pogledal sem koleno, zalito s krvjo, in takrat je šele prišla prava bolečina. A sem stisnil zobe in malce nesrečno vprašal v polomljeni francoščini, če jih lahko fotografiram. Najbrž so bolj iz sočutja kot prijaznosti rahlo pokimale. Naredil sem nekaj posnetkov, potem pa si šel obvezat nogo. Še danes mi pogled na njihove fotografije prikliče ščemeče »mravljince« v koleno. Ampak, kot radi rečemo popotni fotografi, »vse za dobro fotografijo«. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >